Prostor slovesa, dobrih misli in lepih spominov

Poslovilni objekt v Šembijah: Tudi o arhitekturi, v katero običajno stopamo v najtežjih trenutkih, se porajajo povsem enaka vprašanja kot pri vsaki drugi.

»Najbolj uspela arhitekturna dela so običajno tista, ki nas prepričujejo, da so tam in takšna, kot so, že od nekdaj. Nekaj takega je uspelo arhitektu Leonu Belušiču pri poslovilni vežici in ureditvi pokopališča pri Šembijah. Prisluškuje atmosferi kraja, prisluškuje značilni atmosferi toposa, sledi potezam obstoječega pokopališča in postavi novo preprosto prostorsko kompozicijo ter ob tem ustvari ambient preprosti, a nič manj globoki simboliki poti slovesa,« je zapisal profesor Jurij Kobe o tej mali arhitekturi velikega pomena – za kraj pri Ilirski Bistrici s komaj 243 prebivalci.

Tudi pri arhitekturi, v katero običajno stopamo v najtežjih trenutkih, se pred arhitekti odpirajo povsem enaka vprašanja kot pri vsaki drugi, pravi avtor Leon Belušič. »V središču je razumevanje prostora. Naročnik je zagovornik funkcije, torej pomena projekta. Kako bo ta prezentiran, pa je naloga arhitekta. Prostor je treba ne samo gledati, ampak tudi videti in prebrati, česar pa te ne more naučiti nobena knjiga ali šola,« je prepričan.

Z novo kapelo nova pot in cerkev

Mrliške vežice v kraju niso imeli. »Zanjo smo izdelali dve idejni zasnovi, eno ob cerkvi v vasi, drugo ob pokopališču, ki so jo nazadnje izbrali in se je pokazala kot prava rešitev. Vežica je ustvarila novo os od vasi do kraškega roba, pot od doma do tega svetega prostora, tudi zadnjega počitka. Ustvaril se je kulturni prostor arhitekture spomina, torej tisto, za kar smo arhitekti sploh poklicani, ne samo kraj slovesa. Ljudje mi tu in tam pišejo ali zaupajo, kako se ustavljajo na tem ovinku, kako za nekaj časa postanejo tu, saj da je to tudi kraj lepih spominov in vedrih misli. Zaradi česar sem tudi sam vesel.« Kobe je v predlogu za nagrado piranesi prav tako poetično opomnil na »mali predprostor, ki se dramatično odpira v prelepo veduto s preloma kraškega roba« ter se ob »stilizirani mensi izoblikuje prostor za oddih, za kontemplacijo po intenzivnem čustvovanju. S svojo neverjetno prostorsko dimenzijo kompozicije naravnega in ustvarjenega vsebuje kar nekakšno vedrino!«

Toda do uresničitve idejne zasnove je vodila dolga pot, dolga kar deset let, in kot poudarja Belušič, je bila polna ovinkov, vmes so se zamenjali župani, denarja ni bilo ne za objekt ne za notranjo opremo, vaščani pa je sprva niso povsem sprejeli za svojo, dodaja. »Vežica je bila kar presenečenje, nekatere je spominjala na katakombe, druge na hlev, a zdaj jo vidijo skorajda kot drugo cerkev, saj ob kakšnem prazniku mašujejo pred njo. Zavzeli so se, da bi uredili še okolico pokopališča, med drugim parkirišče ter povečali pokopališče, ki je bilo izpred cerkve sem prestavljeno že v 20. letih prejšnjega stoletja.« K temu jih je po njegovem mnenju spodbudilo tudi to, da jo je opazila strokovna javnost; bila je namreč nominirana za Plečnikovo odličje in predlagana za letošnjo nagrado piranesi.
 

Arhitektura nas povezuje z mrtvimi

Poslovilni objekt vzpostavlja vhodni prostor na skoraj stoletje staro pokopališče oziroma ga redefinira, v njegovi podobi pa se kaže tradicija pokrajine; kamniti zid in plitvi naklon strehe, krit s korci. »V resnici gre za zgodbo o zidu. Zidu, ki stoji na kraškem robu. Zidu, ki loči in hkrati sprejema,« jo opisuje avtor.

Objekt meri vsega skupaj 80 kvadratnih metrov, v njem je nasproti mrliške vežice prostor za svojce, za njim so še čajna kuhinja, sanitarije in prostor za orodje. Tako kot stavbno pohištvo so elementi notranje opreme preprosti in asketsko očiščeni, kot da ponujajo le najnujnejše. Notranjost je iz golega surovega betona, a vendarle s teksturo opaža, z elementi iz betona in hrastovega lesa, asketske so tudi luči, ki sipljejo indirektno svetlobo. Kako zelo pomemben je izbor materialov pri takšnih objektih, najbolj slikovito izražajo Kobetove besede o zunanjem peščenem tlaku, o tem, »da je zvok hoje po pesku vedno spremljajoči del poslovilnega obreda«.

Kako velik prostor pa ta »sveta« arhitektura zavzema v arhitektovem opusu? »Ob njej so se mi utrnile besede mojih profesorjev, zlasti Jurija Kobeta in Matjaža Garzarollija, ki sta nam študentom govorila o resni, zreli arhitekturi, pa ju tedaj nisem dodobra razumel. Naposled so me dohitele pri tem poslovilnem objektu, pa tudi pred nekaj leti, ko smo preuredili novo vstopno železniško postajo za Jamskim dvorcem v Postojnski jami. To je še en dokaz, kako je tudi majhna arhitektura zelo pomembna in kako je med sto črtami samo ena prava, le najti jo je treba.«

Poslovilni objekt v Šembijah se zdi preprost in večen. Kot je zapisal finski arhitekt Juhani Pallasmaa v svojih knjigah, nas arhitektura (vselej) povezuje z mrtvimi. »S stavbami si lahko zamislimo vrvež na srednjeveški ulici in si naslikamo slovesno procesijo na poti h katedrali. Čas arhitekture je zaustavljeni čas; v največjih stavbah čas stoji čisto pri miru. (...) Čas in prostor sta za vekomaj zaprta drug v drugega, v tihe prostore med velikanskimi stebri; snov, prostor in čas se zlivajo v eno samo prvinsko doživetje, v občutek bivanja.« Po njegovih besedah je najpomembnejše slušno doživetje, ki ga ustvari arhitektura, spokojnost, arhitektura pa da je, konec koncev, okamenela tišina.

Oglejte si celotno objavo na spletni strani časopisa Delo.