3b arhitekti: Ureditev pokopališča v Šembijah
3b arhitekti so v Šembijah pri Ilirski Bistrici uredili pokopališče in poslovilni objekt, ki s svojo zadržano monumentalnostjo jasno pričujeta tako o svojem funkcionalnem namenu, kot o simbolnem pomenu.
Arhitektura pokopališča v Šembijah je ena tistih, ki jim ne moremo nič dodati ali odvzeti, ne da bi porušili notranje ravnovesje, ki vlada v njej. Je ravno pravšnja, narejena po meri človeka, in v svoji preprostosti dobro premišljena. Zasnovana je s pretanjenim občutkom tako za okoliško arhitekturo kot za posebno čustveno in psihološko stanje žalujočih. Kot izjemno pronicljivo ugotavlja Jurij Kobe v besedilu, ki je projekt pospremil na natečaj, ne manjka niti peščen zunanji tlak, saj je »zvok hoje po pesku vedno spremljajoči del poslovilnega obreda«. Arhitektura poslovilnega objekta v Šembijah in pokopališča si prizadeva za usklajenost detajlov s celoto, za združitev poetike s funkcionalnostjo, saj razume, da je eno vedno tudi že drugo.
Pokopališče je umeščeno na konec vasi, kjer se dolga ravna cesta, ki naselje po sredini reže na polovico, sreča s prelomnico Kraškega roba. Specifično lokacijo so arhitekti izkoristili in uporabili pri zasnovi: dve zunanji vstopni ploščadi sta po višini rahlo zamaknjeni, da postopoma stopnjujeta občutek intime in zavarovanosti. Če sledimo poslovilni poti skozi poslovilni objekt, prekrižamo njegovo glavni longitudinalno os, križišče obeh pa zaznamuje središče tega poslovilnega prostora. Skozi okvir, ki ga ustvarja objekt, se pogled izteče v daljavo in zalebdi v meglicah nad prepadnim Kraškim robom.
Takšna arhitektura pomirja, tolaži in spremlja, kadar je tega najbolj treba. Novo pokopališča v Šembijah je prostor, ki ne kloni pod simbolno nabitostjo svojega programa, niti ga ne banalizira, temveč s svojo trdnostjo in spoštljivostjo postavlja vzor tistim, ki se znajdejo v njem.
Iz spremljevalnega besedila Jurija Kobeta:
Vsebinsko bogato prostorsko kompozicijo oblikujejo elementarni, resnično preprosti in zadržani arhitekturni elementi, v značaju in materialu povzeti po prostoru v neposredni okolici: kamniti zid, plitvi naklon strehe je krit s korci. Zid je zid, streha je streha – tu se arhitekt izogiba danes modnemu poenotenju materialov za vse vrste konstrukcij oziroma arhitekturnih elementov. Kljub preprostosti samih poslovilnih prostorov – kapel – arhitekt ne pozabi na oblikovanje prostora s subtilnim usmerjanjem (dnevne) svetlobe.
Oglete si celotno objavo na spletni strani revije Outsider.
