ČASOPIS DNEVNIK  - ARHITEKTURA ČRTE ČOPIČA

Arhitekt Leon Belušič je docent na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, kjer je tudi končal študij. Že med študijem se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje UL, smer slikarstvo, in tri leta obiskoval predmeta študijska risba in umetniške grafične tehnike. Čeprav veliko časa posveča akademskemu delu, se ukvarja tudi z načrtovanjem arhitekture. Že med študijem je znanje dopolnjeval s praktičnimi izkušnjami in bil zaposlen kot honorarni sodelavec na Investicijskem zavodu za izgradnjo Trga revolucije v projektantski skupini prof. Miloša Bonče.

Pozneje je pridobil status samostojnega ustvarjalca v kulturi in med letoma 1985 in 2000 deloval v večjih projektivnih birojih v Sežani, Kopru in Ljubljani. Načrtovali so številne projekte, kjer je sodeloval samostojno ali skupinsko pri kompleksnih zasnovah in izvedbenih načrtih. Od leta 2001 deluje v lastnem arhitekturnem studiu ter sodeluje s kolegi, arhitekti in umetniki. V njegovih delih se prepletajo različna polja ustvarjalnosti – arhitektura, urbanizem in oblikovanje. Pri njegovem delu sta izražena talent in predanost arhitektovi risbi na ravni ustvarjalnega procesa, konceptualnega raziskovanja in kritičnega preverjanja v risbi v vseh sekvencah nastajanja projekta.

Akademsko pot je leta 2003 nadaljeval kot tehnični sodelavec na fakulteti za arhitekturo pri predmetu prostoročno risanje pri prof. Janezu Suhadolcu, kjer se je po štirih letih zaposlil kot asistent pri tem predmetu. Po še naslednjih štirih letih je postal docent in tako od leta 2011 samostojno vodi predmete prostoročno risanje, oblikovanje predmetov in usmerjeni seminar projektiranje 4 in 5. Bil je tudi gostujoči predavatelj na Akademiji primijenjenih umjetnosti sveučilišta v Reki (Hrvaška) in na Visoki šoli za dizajn v Ljubljani.

Udeležil se je več arhitekturnih natečajev, kjer je prejel nagrade ali odkupe. Posebej izstopajo naslednji projekti: Ureditev okolice z vkopano garažo Banke Koper in občine Ilirska Bistrica, 2010, Prenova domačije Marinčič v Zagorju, 2008, Prenova Modrijanove domačije z zunanjo ureditvijo in kaščo, 2014, Preoblikovanje vstopne železniške postaje v Postojnski jami, 2017, in Ureditev pokopališča v Šembijah, 2010–2018. Več let je sodeloval v ateljeju slikarja in grafika Leona Zakrajška, kjer je še dodatno izpilil svoj slog grafike in bil izbran za slovenskega predstavnika na svetovni razstavi umetniške grafike v Cremoni v Italiji (2004) in v Sofiji v Bolgariji (2007). Prejel je tudi priznanje za pomembna umetniška dela na področju arhitekture Univerze v Ljubljani (2010).

V njegovem ateljeju 3B arhitekti trenutno projektirajo še Damjan Hidič in Jaka Černigoj ter drugi občasni sodelavci. Delujejo na področju arhitekturnega projektiranja, ukvarjajo se predvsem s prenovo javnih in stanovanjskih prostorov, kulturne dediščine in javnih objektov večjega merila, ki so vpeti v občutljiv urbani in naravni kontekst, o čemer Leon Belušič pravi: »Prenovo razumem predvsem v smislu transformacije in preoblikovanja obstoječih struktur ter zaznave in razčlenitve nove prostorske kompozicije znotraj objektov. Zanima me prenova v smislu premišljenega in kontekstualnega povezovanja fragmentov znotraj arhitekturnih in urbanih prostorov ter odstiranja slojev preteklosti.«

Projekt novega klubskega objekta z zunanjo teraso v Predjami je izkaz teh načel. Monumentalna veduta krajine pred Predjamskim gradom je tako končana, da je misel na kakršen koli poseg vanjo precej neprijetna. In tudi izzivalna. 3B arhitekti so se premišljeno lotili naloge nove arhitekturne intervencije v scenski prostor. Leon Belušič: »V kontekstu, kot je Predjamski grad, je treba novo arhitekturo očistiti skoraj vsake formalne ambicije. Treba jo je razgraditi do konca, do njenih nematerialnih gradnikov. V eno samo akvarelno kapljo, tanko črto s čopičem.«

Arhitekti so se odločili za 3 generalne intervencije: pot prihajanja, paviljon razgleda in most do podzemlja. V urbanističnem pogledu gre za oblikovanje zgornje terase ob poti do gradu Jama. Pot je oblikovana na stoletni trasi, nevsiljivo, lahkotno, označena je z leseno ali kamnito ograjo. Večnamenski paviljon z razgledno teraso, belvederom na strehi, je umeščen med vzporedna zidova in sledi strukturnemu konceptu, da se čim bolj navezuje na obstoječo topografijo. Kot stekleni kristal je previdno umeščen v krajino in predstavlja večnamenski klubski prostor, nad katerim lebdi ploščad belvedera. Tretja intervencija, ki predstavlja most v grajski rov, imenovan Konjski hlev, je spet zmanjšana na najnujnejše – most je le položen med dve skali. Arhitekti so s tem dosegli lahkotnost, pristnost in skladnost. Obiskovalec na belvederu nemoteno lahko opazuje fotogenično scenografijo, pročelje gradu, v toplejšem delu leta pa terasa omogoča tudi počitek in turistično ponudbo.

Oglete si objavo na spletni strani časopisa Dnevnik.